Kateri motivi nas vodijo k odločitvi, da bi imeli otroka oz. kako postanemo starši? Če zanemarimo dejstvo plejade nezavednih motivov in se osredotočimo le na tiste, za katere vemo, se pred nami pojavi pisana paleta. Naj omenim najprej tistega najbolj običajnega: »ker je že čas«, tj. ker imajo vsi okoli nas že otroka, le mi ne pa se to od nas pričakuje. Potem je tu bolj mističen: »ker ženske instinktivno v določenem trenutku to začutimo«. Pa še bolj ali manj prijetni razlogi: ker s partnerjem nimamo več druge ideje (ker se je odnos ohladil pa nimamo poguma, da se razidemo), ker je imeti otroka del našega statusa pa tudi, ker se zgolj prek otroka lahko realiziramo.

 

Otroka si lahko zaželimo tudi zato, ker bi radi pobegnili od primarne družine in se potrdili z ustvarjanjem svoje, »boljše«. Spočetje otroka je lahko tudi izraz ljubezni, ki jo gojimo do boga. In, nenazadnje, zaželimo si otroka tudi zato, ker smo prepričani, da je otrok plod ljubezni med žensko in moškim. No, za otroka se lahko tudi ne odločimo pa ga vseeno imamo.

 

Zakaj tako uvodno razpredanje? Z namenom, da bi skušali razmisliti pod kako različnimi okoliščinami se spočenja in rojeva otroka, kajti vsi ti motivi na določen način vplivajo ne le na njegovo ime (v mislih imam otrokov vpis v družbo), ki bo postal pomemben del njegove identitete (medtem ko je izbira imena del naše identitete), temveč tudi in predvsem na naše ravnanje z njim. Lahko rečemo, da na nek način tako čustveno (fantaziranje) kot finančno (nakupi) investiramo v otroka, še preden je rojen. In ni nam neznano, da vsaka investicija prinese določen pritisk.

Če smo na kratko in nežno pretresli subjektivne pogoje, ki obremenijo otroka in nas, potem se ozrimo še na pritiske okolja, družbe, v katero smo rojeni in vanjo vraščeni. Okolje, družba, kultura, katerikoli termin že izberemo, že po svoji naravi povzroča nelagodje, ko se mora posameznik (s svojo individualno naravo) prilagoditi njenim normativom in sistemu obče. Toda to nelagodje nas ne spremlja le v procesu socializacije, temveč tudi v odrasli dobi in to vsakodnevno. Kaj vse si sodobni starši predstavljamo, da moramo ukreniti, da bo naš otrok uspešen (kajti pojem uspešnosti danes nadomešča pojem sreče)? Če zanemarimo najpomembnejši vir informacij – to je poplava priročnikov o nosečnosti, rojstvu, negi, vzgoji itd. otroka – in se osredotočimo le na tisto znanje, za katerega ne vemo od kod ga imamo, a ga redno uporabljamo, potem nam je popolnoma jasno: da bo otrok dojen, sicer mu preti bolezen, čustveno zanemarjanje itd. (če sledimo plakatom in letakom v pediatričnih ambulantah), da bo nosil najboljše (nealergijske) eko plenice, da ne bo sesal dude in kasneje užival sladkarij (ker je kvarno za čeljust, zobe in postavo – zobozdravstvene ordinacije), da boplaval z ostalimi dojenčki v bazenu na Kodeljevem (kar odločilno vpliva na motorični razvoj), da ga bomo zaščitili z vitaminskimi sirupi (zanje zvemo na stenah lekarne), da bo užival le zdravo hrano z določeno vsoto kalorij (prehranjevalno piramido lahko najdemo na katerikoli javni steni ali jumbo plakatu), da bo obiskoval najsodobnejši vrtec, ki organizira (seveda igraje) pouk iz angleščine, računalništva, tenisa itd., da bo oprema v njegovem okolju ergonomična, njegova obleka in obutev pa znanih blagovnih znamk (ki izdelujejo zračne, zdravju neškodljive izdelke), da bomo ob prostem času poskrbeli tudi za njegovo zabavo: ga povabili na skupni obisk BTC-ja (ker imajo tam najzabavnejša igrala in delavnice za otroke) ali v nedeljo v Tivoli (kjer poleg otroškega igrišča ponujajo tudi sladoled), televizijo pa lahko gleda le uro na dan in to le izbrane, t.i. neagresivne oddaje.

Kakšen je torej trend, na kateri ravni družba najbolj pritisne? Gotovo najprej in predvsem po denarnici. Toda v katere trende je kapital zamaskiran? Če želimo imeti uspešnega otroka, potem moramo poskrbeti za otrokovo zdravje in fizični razvoj, kajti le zdravo telo ponuja dolgo starost (in potrošnjo). V ta namen nam je na razpolago ogromno število proizvodov in pripomočkov pa tudi storitev, ki organizirajo otrokov prosti čas v smiselno in razvoju ugodno celoto. Prav tako moramo poskrbeti, da bo otrok v rani dobi (pred šolo) dobil čim več informacij z različnih področij vednosti, da se bo uspešno intelektualno razvijal, kajti vemo, da so učni programi v šolah prenatrpani, domače naloge pa vse obsežnejše. Če želimo razviti »evropskega človeka« (popularna kategorija lanskega šolskega leta), ga moramo čimprej vključiti v jezikovne tečaje, kjer se bo še mlad in svež spoznal z jeziki dominacije (denarja). Evropskemu človeku naj ne bi ne jeziki ne premiki povzročali težav. Trenda, ki smo ju izluščili kot osrednja, sta torej dva: skrbeti za in spodbujati je potrebno otrokov fizični in kognitivni razvoj. Če predpostavimo, da se otrok razvija vsaj še na čustveni in socialni ravni, potem nas, seveda, zanima, zakaj družba ne podpira razvoja v celoti, toda odgovor na tako vprašanje bi že odprl drugo temo.

Ostanimo raje pri starših, ki skrbijo in jih skrbi pa so zato pod prho nenehnega stresa, kar, mimogrede, slabo vpliva na katerikoli vidik otrokovega razvoja. Bi nam zmernost pri uresničevanju dominantnih trendov družbe omilila napetost in trpljenje? Kako pa potem ravnati z otrokom, če ne po zapovedih zadnje modne kolekcije prevladujoče ideologije? Morda je odgovor v pogajanju med našo in otrokovo željo (zahtevo, potrebo)? Če si želim, da bo moj otrok, ko odraste, pokončno plul med Scilo in Karibdo, je nujno, da mu pustim biti otrok v njegovi otroškosti. To ne pomeni, da ga ne spremljam, ne vodim, da ga s postavljanjem pravil ne vpeljujem v svet družbenih normativov. Pomeni zgolj, da razumem otrokovo dojemanje realnosti, ki se razlikuje od moje in to razliko v ravnanju z otrokom upoštevam.

In katere so značilnosti delovanja otrokove realnosti? To je, povsem na začetku, egocentričnost, s katero otrok stopa v odnos s svetom okoli sebe. Vse dokler ne doseže t.i. konstantnosti objekta (dokler ne zmore mentalizirati pomembnega odraslega; tj. mame ali očeta), odrasli okoli njega nimajo svoje lasne eksistence, temveč so zanj v vlogi zadovoljevanja njegovih potreb in želja. Vsako odtegnitev v tem smislu otrok razume kot kritiko oz. nezadovoljstvo nad njegovo osebo. Druga pomembna značilnost je otrokova relativna šibkost sekundarnega procesa mišljenja, če ga primerjamo s silovitostjo gonskega in fantazijskega sveta v tem obdobju. Tako otrok ne zmore razumeti tistega, kar se nam zdi logično in samoumevno, prav tako nas zaradi šibkosti (raz)uma ne zmore izsiljevati in manipulirati z nami, kot si njegovo vedenje včasih razlagamo. Pomembna razlika v delovanju naše in otrokove realnosti je tudi doživljanje časa, ki je pri otroku odvisno od tega, koliko že zmore odložiti neko potrebo oz. koliko zmore tolerirati frustracijo. Predstavljamo si, da je zelo majhen otrok zelo netoleranten v svoji zahtevi in da malo večji otrok že zmore malo počakati itd. Omeniti moramo tudi »nezrelost« otrokove seksualnosti, zaradi česar si genitalno (spolno) dogajanje odraslih tolmači s pomočjo svojih predgenitalni (spolnih) doživljanj. S tem v zvezi poznamo t.i. infantilne seksualne teorije (npr. oploditev skozi usta in rojevanje skozi anus), s katerimi si otrok odgovarja na vprašanje spočetja in rojstva (svojega bratca, sestrice) ter pri katerih vztraja kljub našemu seksualnemu »razsvetljevanju«.

Razumevanje te drugačnosti je lahko tudi zelo naporno in zahteva od odraslega ne le stik s svojim notranjim (psihičnim) doživljanjem, temveč tudi vživljanje v otrokovo duševnost, kar praktično pomeni, da smo z otokom v odnosu, da si z njim delimo mentalni prostor. To zahteva čas. Vzgoja je težka, skoraj nemogoča umetnost. Tekom vsakodnevnega skupnega življenja naj bi starši skrbeli za otrokovo varnost, ga negovali, mu v njegovi igri sledili (morda bili soudeleženi v igri), ga vodili po poteh danih socializacijskih norm (postopno privajanje na pravila) in mu s svojim ravnanjem in komentiranjem širili horizonte življenja. Za tako kompleksno dejavnost danes, žal, nimamo časa. Včasih se tudi ne čutimo kompetentni pa vozimo svoje malčke od »telovadbe« do »pravljičnih uric« itd. Vzgajanje otroka zahteva zrelo osebnost, ki ima izpolnjeno svoje (odraslo) življenje. Sicer…, kateri so že razlogi, zaradi katerih se odločimo, da bomo imeli otroka?

Brez dvoma je svet, ki nas obkroža, urejen po standardih za odrasle, za tiste, ki te standarde proizvajajo in ki predstavljajo večino. V svet družbenih standardov je vržen otrok, ko se rodi. S popolnoma drugačnimi psihofizičnimi merami je ob svojem rojstvu izrinjen. Nasilje, ki ga prevlada povprečja izvaja nad fizičnimi in čustvenimi potrebami otroka (tj. prilagajanje otroka, da bi mentalno preživel), oblikuje posameznika po meri (kakršnegakoli in kateregakoli) sistema. Posledica tega, da otroku v času njegovega otroštva ne pustimo biti otrok (s svojo resničnostjo), je stanje večne nedozorelosti znotraj sistema: nedozorelosti namreč v smislu nezmožnosti postavljanja vprašanj in kritike.



Besedilo sem napisala Vanja Huzjan, s pomočjo Sigmunda Freuda (Trije eseji o teoriji seksualnosti, Nelagodje v kulturi), Anne Freud (Normalnost i patologija djece) in spominom na Maxa Horkheimerja (Somrak uma) ter ugotovitvijo, da se z Zoranom Kandučem (Onkraj zločina in kazni) na določeni ravni strinjava.

 

Spletna stran uporablja piškotke, ki so nujno potrebni za delovanje strani. .

Strinjam se z uporabo piškotkov.

EU Cookie Directive Module Information